Tema: Tragedija ravnatelja

»Počutila sem se krivo, da je naredil samomor, ker me je pet ali deset minut pred tem, vprašal, ali bom lahko!«

»Ne vem, kdo stoji za tem, kakšno je ozadje tega dogodka in danes po 10 letih me ne zanima.«

»Sem Ana in sem ravnateljeva hči. Pred desetimi leti se je moje življenje za trenutek ustavilo. Nisem ne vedela in ne znala, kako naprej. Ampak pobrala sem se in danes stojim tukaj, da s svojo zgodbo pomagam ljudem, ki se znajdejo v podobni stiski, v kakršni sem se pred desetimi leti znašla jaz.«

»Ko sem prvič videla video, sem si govorila, da to ni res, to ne more biti. V prvem trenutku nisem niti dojela, da je to verjetno moj oče.«

»Tudi ljudje so naredili v tej zgodbi veliko hudega. Mediji so glavni krivci, ker so poročali, ampak mediji poročajo to, kar ljudje berejo. Tudi ljudje so zlobni.«

»Počutila sem se krivo, da je naredil samomor, ker me je pet ali deset minut pred tem, vprašal, ali bom lahko! Prišel je v mojo sobo, me pogledal in rekel – a boš lahko? Sem rekla, ja, saj je že konec. Mi je rekel: Veš, rad te imam.«

»Takrat v času afere se je vse obrnilo proti nam in sem nehala govoriti, držala sem v sebi, nabiralo se je, nabiralo in potem je izbruhnilo.«

»Ne vem, kdo stoji za tem, kakšno je ozadje tega dogodka in danes po 10 letih me ne zanima. Verjamem pa, da koga preganja, da je on takrat umrl.«

»Kako so ljudje lahko zlobni in kaj vse so pripravljeni narediti sočloveku, ki ga morda niti ne poznajo.«

»Njemu bi bilo lahko sojeno doma. Ampak doma je bil sprejet. V bistvu so mu sodili tisti, ki mu ne bi smeli.«